Pa dajmo postavit zadeve na mesto. S punco iščeva ugodno in urejeno stanovanje v Ljubljani ali bližnji okolici. Jaz sem mlajši samozaposlen, deklica je še študentka s prihodki. In seveda imava ogromno plusov in nobenega minusa.

Pozitivne stvari z veseljem naštejem:

• sva zelo zabavna, vendar iskreno malo žurava
• rada imava svoj mir
• rada imava živali in otroke, vendar teh še ne načrtujeva imeti n let
• rada pomagava in sva ustvarjalna
• sva čista in sterilna
• razno

Naj naštejem še nekaj negativnih:

• ne bi rada najemodajalcu pustila vse kar imava privarčevano
• tukaj raznega ni

Torej, sva realna, iščeva eno do dvosobno stanovanje in sva na res prilagodljiva. Lahko je v hiši, še raje v bloku. Ne marava nepremičninskih agencij in šver komerc tipčkov.

Če kdo ve za koga, ki bi se rad znebil stanovanja (???), naj se prosim oglasi. Povabim ga na otvoritveni klepet, ker žuramo pa res ne.

hvala za pomoč in seveda… življenje je lepo.

Gosta oddaje sta bila Dr. Perko in nek fant, ki se je soočal s paničnimi napadi in pri katerih premagovanju mu je Perko pomagal. Simpatičen pristop in predvsem motivacija, da se zadeva reši brez zdravil in da je predvsem odvisno od samega sebe, čeprav to vem že v fundamentu.

Zadeva se nahaja na naslovu http://tvslo.si/predvajaj/med-stirimi-stenami/ava2.49080198/

Svet je lep!

To je življenje in v življenju se sprašujemo, ker s tem rastemo in ko rastemo, smo bolj izpopolnjeni in potem smo srečni. Tu smo, da se sprašujemo. Kdor se ne je otopel itd. Je kar nekam znano vse skupaj, kajne?

Prišel je torej čas oz. obdobje, ki me je porinilo v ponovno analizo vsega in na katapult odločitve kam naprej. Vsake toliko časa se človek izgubi, morda samo zaradi kakega drevesa ne vidi gozda, morda je samo v krajšem tunelu brez signala. In takrat se začnem spraševati kako naprej. Razlogo za to ne bi našteval, naj bo to izhodiščno stanje.

Ugotovil sem, da mi takrat najbolj pomaga morje. Mislim predvsem na jesenski in spomladanski čas, ko je morje še posebej charming. Nikjer nikogar, pomol, rahlo valovi, toplo sonce, vonj soli,… samo nekaj minut tega in že sem na konju. Počutje je boljše, misli čistejše,… Zanimivo je, da mi to vedno pomaga. Moje problemi postanejo majhni, smisel je drugje.

In s čem se ukvarjam. Če morje tako pozitivno vpliva name, zakaj torej ne grem živet na Obalo? Zakaj se poslušam sebe in si nekako pomagam. Zakaj se zaviram ob stvareh, ki so relativno enostavne. Otrok žal še nimam, torej sem iz tega vidika popolnoma mobilen. Zakaj ne poizkusim? Morda je to tisto, ki mi bo pomagalo spremeniti sebe in se postaviti na pravo mesto? Se morda bojim, da me čez nekaj tednov vse mine? Morda.

Od kar pomnim, me morje pomirja in mi daje moč. Morda le ne spadam na celino. Velikokrat sanjam o morju, o miru,… Na morju se mi smisel življenja obrne… obrne se mi tisto, kar meni predstavlja smisel. Takrat se umirim. Zakaj nekateri spremenijo okolje in se najdejo?

Lahko, da je beg, ampak tudi ta nam včasih pomaga. Pomaga, da si vzamemo čas in pravico do miru ter slišimo sebe.

Torej, živlenje je lepo.:-)

Če se neka negativna stvar vleče dolgo časa, je popolnoma normalno, da te kmalu začne odbijati in da hitro pričneš iskati načine, da jo zaključiš. Ponavadi se negativni občutek širi tudi na sorodna področja te stvari. Vsi poznamo občutek, ko nas misel/pogled na neko stvar spravi v čuden položaj. Stisne nas v želodcu, nam postane vroče, itd, in to kljub temu, da dotična stvar ni problem ali ovira. Samo spomne nas na tisto negativno… asociacija pač.

In kaj če je v nekem obdobju življenja teh situacij več in teh povezanih stvari še malo več. Iz lastnih izkušenj vem, da nastane nek presek vseh množic negativnih stvari, ki druga drugo boostajo. In občutek, ki nastane je le eden. Zaserje se ti vse.

Sem optimist po naravi in mislim, da daleč od negativne, maščevalne, škodoželjne osebe. In tu je vprašanje. Ali stvar oziroma stvari skušamo “odsrati” ali se obrnemo in začnemo znova z izkušnjo več. Se torej ukvarjamo z nastalo situacijo in jo po možnosti še zapletemo/ rešimo ali pustimo in gremo naprej, saj nam življenje vsak dan ponuja nove izzive.

Najverjetneje je odgovorov toliko kot je ljudi, pa vendar je zanimivo.

Izbira med “biti svoj šef” in “sledenjem mami ovci”. Morda je kontrast med dvema možnostima premočan, vendar so moje izkušnje zelo slikovite in zelo težko si predstavljam, da bi se zaposlil. Morda gre za moje fobije ali pa motnje iz otroštva za katere še sam nevem (motnje dojenja, močenje postelje,..), vendar me misel, da se nekje zaposlim res ubija in to v prenesenem smislu… moja kreativnost umre samo ob misli na podpis pogodbe o zaposlitvi.

Res nevem od kje izvira ta odpor, vendar ga pomnim že od samega začetka moje poklicne kariere. Dejansko še nisem bil zaposlen, s.p.ja in prej d.o.o.-ja se držim kot pijanec plota. Večini ljudi pomeni zaposlitev za nedoločen čas varnost, mene pa okvirji, ki jih določa pogodba o zaposlitvi le vznemirjajo.

Prednosti so na obeh strani, slabosti prav tako. Najverjetneje je izbira odvisna od posameznika, od njegove socio-družinske situacije, odprtosti, drugačnosti in nenazadnje možnosti podrejanja in stopnje konfliktnosti. Vesel sem, ko vidim koliko ljudi se odloča za samostojno pot, čeprav še naprej delujejo v podjetjih v katerih so bili prej zaposleni. Pa verjamem, da ne samo zaradi povečane mase casha, ki ga na račun plačevanja manjših prispevkov dobijo. Občutek je boljši, svobodnješi, morda celo naprednejši. Vendar se tu delo ne konča ob 16h ali 17h. Treba je urejati račune, pisati kilometrine, zbirati stroškovne dokaze,… Moraš biti tip za to.

Ne razumem pa delodajalcev, ki se branijo s.p.-jevcev. V vsakem primeru je tak kader za njih najboljša rešitev. Tako finančno kot iz vidika socialne odgovornosti. Bojazen je seveda nelojalnost kadra in odtujitev know-howa. OK, s.p. je sicer res pravna oseba, vendar gre kljub temu za fizično osebo z dejavnostjo. In odnos z njo ima firma urejen s pogodbo o sodelovanju in lahko posameznika dodobra zafrustrira s konkurenčnimi klavzulami in odpovednimi roki. In tega se posameznik boji, saj odgovarja s celotnim premoženjem.

Torej, vsi, ki zbirate pogum, le naprej. Ostali ljubitelji varnosti, tudi vi ste na pravi poti. Bodo vsaj bolniške in porodniške visoke, če že penzij ne bo.

Teden je bil res naporen. Po dolgih letih spet obdobje nemira in rahle izgubljenosti. O tem morda drugič, dejansko me je pokonci držala le misel “Kar ne ubije, to te utrdi!”, brez truda ni nič, premiki na višje so vedno zahtevni. Na momente prazahtevni, čeprav te besede nikoli nisem maral. Nič ni prezahtevno, če se hoče. No od prejšnjega tedna dalje mislim drugače. Učimo se, postajamo pametni. Yeah…

“Danes bo pizza!” se je glasila petkova odločitev. Samo še po surovine v MC, vzhajat testo in akcija dalje. Trenirka dol, jeans gor in gremo. In pogled na parkirišču:

Občutki prijetni in rahlo vzemerljivi. Sicer se mi to ni zgodilo prvič, vendar je bilo tokrat res malo čudno. Razbitega stekla nisem videl takoj. Šele, ko sem vžgal avto, sem opazil “glažune” na sedežu in odprta predal. Great great great! Takoj opazim, da mojega gps-a v predalu ni več, prav tako ne nosilca…

Takrat me stisne. V avtu sem namreč pozabil denarnico, služben telefon in očala za več kot 200 Eur. In glej ga junaka hašišarskega. V sami naglici je na vse to pozabil. Vse kar ga zanima so gps napravice, kaj bo z očali, telefonom in denarnico?

Torej gre za srečo v nesreči! Avto je zavarovan, gps ne. Nadomestni avto je hitrejši, udobnejši, …

Torej, svet je lep…:-)

Ne štejem več. Mislim, da gre tokrat že za 5. otvoritev lastnega bloga. Od začetkov na siolu, blogspotu, WP platformi na lastnem strežniku,…

Tokrat bo vse drugače.:-) Želim pisati bolj iskreno, epsko,… Želim biti dosleden do sebe in pisati o tem kaj se mi mota po glavi.  Morda je to le današnji občutek, morda bo življenska doba tega bloga nekaj minut, morda bom pisal o brezveznih kvazi slavnih opicah iz kmetije, morda o opicah iz gov.si,pa vendar.

Novi začetki rulz! Vse je tako sterilno, nezapacano, neobremenjeno in predvsem optimistično. Vse se da, vse je pred nami. Lepe je pritisniti reset tipko in začeti znova. Vsaj misel je privlačna, čeprav to ni enostavno. Pa saj življenje ni mišljeno, da je enostavno. Brez vseh lastnih padcov ne bi bli nikjer, brez lepih trenutkov pa padcev ne bi preživeli.

Iz dneva v dan spoznavam, da ima vedno več ljudi težave. Pa naj gre za osebne, družinske, poslovne,… Je pa res, da na koncu vse postanejo osebne oz. so take že v fundamentu. Smo moderni sužnji z nasmehi na obrazu in gsmji ter denarnicami v žepu. O tem drugič…

Zaključek za danes… Življenje je lepo in naj tako tudi ostane.